Skoči na vsebino

NOVICA

Skrb glede tega, kako se sporazumevati, je povsem odveč: v slovenskem jeziku!

Devetošolk iz Osnovne šole Komenda Moste se je žalostna izpoved sovrstnic iz Sirije in Konga tako močno dotaknila, da sta zanjo in njune mlade sostanovalce v Azilnem domu Ljubljana pomagali zbirati pomoč, ki jim bo vsaj malo olajšala bolečino zaradi odhoda iz domačega zavetja.

»Moje ime je Alegria, stara sem 13 let. Prihajam iz Konga. Z mamo Dorcas in sestro Merville, ki je stara 7 let, živimo v Azilnem domu. V Kongu imam še eno starejšo sestro, ki ima 15 let, in enega mlajšega brata, ki je star 11 let. Iz Konga smo pobegnili najprej v Turčijo,« se začenja izpoved sicer povsem običajne najstnice, ki se od sovrstnikov v Sloveniji razlikuje le v tem, da je bila prisiljena zavetje domovine zapustiti in je z družino zatočišče pred nevarnostmi, ki so jih ogrožale našla v Sloveniji.


Zgodba o iskanju novih priložnosti in vzpostavljanju novega življenja, kar je večini njihovih vrstnikov na delu sveta, kjer bivamo varno in mirno, prihranjenega.
14 – letni Evo in Lauro, devetošolki, ki obiskujeta Osnovno šolo Komenda Moste se je ta izpoved mlade stanovalke v Azilnem domu zato še toliko bolj dotaknila. Težko si namreč predstavljata, da bi bili zaradi česar koli prisiljeni zapustiti dom, se za vedno posloviti od najbližjih in iskati nov dom na drugem koncu sveta.


Eva in Laura sta, podobno kot mlajši učenci nižjih razredov na šoli, ki jo obiskujeta, med poukom dobili priložnost, da prebirata in spoznavat zgodbe otrok, ki so jih zapisali in posredovali svojim vrstnikom iz Komende, medtem ko v ljubljanskem Azilnem domu čakajo na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.


»V razredu je v trenutku zavladala tišina, naših otrok so se te izpovedi izjemno dotaknile,« opisuje Mateja Kruhar, pedagoginja na Osnovni šoli Komenda Moste, ki je s svojimi učenci prebirala zgodbe, ki so prišle iz Azilnega doma. Izpovedi otrok iz Azilnega doma nikakor niso in niso mogle v pozabo, dodaja pedagoginja. »V sodelovanju z Azilnim domom smo se odločili, da pomagamo otrokom, da bodo čim lažje preživeli čas v Sloveniji.« Osnovnošolci so ta predlog pedagoginj Kruharjeve, Nataše Masle Banjac in Bee De Cecco takoj prevzeli in se hitro lotili dobrodelne akcije. Z izjemno požrtvovalnostjo, solidarnostjo, strpnostjo, razumevanjem drugačnosti in sočutjem do tragičnih življenjskih okoliščin sovrstnikov. Odločeni, da se bodo  po najboljših močeh potrudili zato, da Alegria iz Konga, Yara iz Sirije, Rašid iz Sirije in ostali njihovi mladi sostanovalci v Azilnem domu, lahko tudi med bivanjem stran od domačega zavetja uporabljajo vse tisto, kar je večini otrok trenutno dostopnejše kot njim.


Vsa zbrana pomoč pa se zdaj lahko meri dobesedno v kilogramih. Učenci Osnovne šole v Komendi in podružnične šole v Mostah so namreč dobrih štirinajst dni v oktobru zbirali šolske potrebščine, oblačila in obutev ter didaktične igrače za svoje sovrstnike v Azilnem domu. Naposled pa so, v preteklem tednu, mladi dobrodelneži praktično nepregledno vrsto paketov z različnimi darili sami predali vrstnikom v Azilnem domu.


A tudi mladi dobrodelneži ob druženju z vrstniki v Azilnem domu niso ostali »praznih rok«. Bogatejši so namreč za nova spoznanja drugačnosti, ki to niti niso, nove stike, nova poznanstva, nove izkušnje in nova pozitivna čustva. Že ob poplavi čustev, iskrenih pogledov, nasmehov, stiskov rok in objemov ob spoznavnem srečanju gostov z gostitelji v Azilnem domu je postalo jasno, da si s tem obdarovanjem otroci – tako različnih narodnosti in kultur, a s kljub vsemu tako zelo podobnimi čustvi – predajajo precej več kot zgolj običajne materialne dobrine.


Laura in Eva sta spoznali Alegrio in Yaro

 

Tisti deklici, njuni sovrstnici, ki sta z družinama na poti iskanja zatočišča morali premagati marsikatero oviro in se izogniti marsikateri nevarnosti, ki prežijo na osebe z migrantsko izkušnjo, ko bežijo iz domačega zavetja. Deklici, ki v sebi nosita tragični življenjski zgodbi, ki sta se Eve in Laure tako močno dotaknili.
»Res si ne morem zamisliti, da bi morala stran od doma in več dni skupaj hoditi po povsem neznanem okolju, da bi prišla na varno – to se zgodilo Yari in Alegrii,«  je zgodbi sovrstnic ob prihodu v Azilni dom ponovno podoživela Eva.


Eva in Laura sta si med zbiranjem pomoči zamišljali, kako deklici izgledata, kako bi izgledalo njihovo srečanje in v katerem jeziku bi se poskušale sporazumevati.


Ni trajalo dolgo, vsega skupaj  le nekaj minut, da so bila vsa ta ugibanja z željo »lepo bi ju bilo spoznati«, zaključena za vselej. Prizor spoznavnega trenutka vseh štirih na začetku skupnega druženja v Azilnem domu je bolj spominjal na prizor štirih deklic, ki le dlje časa niso bile v stiku kot pa, da gre dejansko za srečanje štirih najstnic, ki prihajajo iz različnih delov sveta in se dotlej sploh niso poznale. Običajen pozdrav s stiskom rok, ki si ga sicer izmenjajo sovrstniki, ko se spoznavajo, so zamenjali povsem spontani in iskreni objemi z nasmehi. Brez besed, samo solznih oči, vidno ganjeno. Evino in Laurino ugibanje, v katerem jeziku naj nagovorita Alegrio in Yaro je še hitreje izpuhtelo, ko sta ju vrstnici nagovorili v slovenskem jeziku, ki ga pridno vadita v osnovni šoli, ki jo obiskujeta v Ljubljani.

 

Prekratek obisk, ki pa je šele prvi


Obisk Eve in Laure v Azilnem domu je bil seveda prekratek, da bi se dekleta utegnile pogovoriti o vsem, o čemer so se želele. Zato je bil to zanje šele začetek. »Veseli me, da so se našle na tak način. Ogromno mi pomeni, da Yara spoznava nove prijatelje, navezuje stike, se preko tega uči o življenju v Sloveniji in tudi uči druge o okolju, iz katerega izhaja. Vse to je za otroke zagotovo več kot dobrodošlo,« pravi Yarina mama Fadia, ki je po poklicu prav tako pedagoginja, saj je pred odhodom iz Sirije tam opravljala poklic profesorice angleškega jezika.
Najstnicam Evi, Lauri, Yari in Alegrii odslej priložnosti za medsebojno učenje zagotovo ne bo zmanjkalo. Zdaj ne bivajo več na različnih koncih sveta, temveč le nekaj kilometrov narazen. Te bodo, so odločene, zlahka premagovale, da bodo svoja druženja in medsebojne stike ohranjale. Nenazadnje, zdaj jim to omogočajo tudi sodobna komunikacijska orodja. Podobno kot Eva, Laura in večina otrok po vsem svetu, tudi Yara in Alegria stike s svojimi najbližjimi navezujeta in ohranjata tudi preko novodobnih družabnih omrežij. »Pravzaprav nista čisto nič drugačni od naju,« je sledila končna ugotovitev Eve in Laure ob odhodu iz Azilnega doma.


Dve pretresljivi izpovedi najstnic iz Konga in Sirije sta tako vodili v rojstvo novega prijateljstva štirih najstnic, ki so si obenem tako zelo različne, a hkrati tako zelo podobne.